Članki

ANTIFOSFOLIPIDNI SINDROM (APS)

21.05.2012

KRATEK POVZETEK:

Kaj je antifosfolipidni sindrom? Antifosfosfolipidni sindrom (APS = Antiphospholipid syndrome) ali Hughes-ov sindrom, poznan tudi kot sindrom lepljive krvi, je bolezen, ki povzroča nastajanje krvnih strdkov v arterijah ali venah, je pa tudi eden pomembnejših vzrokov za ponavljajoče splave. Lahko se pojavlja kot samostojna bolezen ali pa skupaj z boleznijo imenovano lupus (sistemski lupus eritematozus).

Kakšni so simptomi? Glavna simptoma pri antifosfolipidnem sindromu sta nastajanje krvnih strdkov in težave v nosečnosti.
Krvni strdki lahko nastanejo:
  • v venah,
  • v arterijah,
  • v možganih.
Med nosečnostjo lahko APS povzroča ponavljajoče spontane splave. APS lahko med nosečnostjo povzroča tudi druge težave kot na primer preeklampsijo (povišan krvni tlak), majhnost novorojenčkov in prezgodnji porod.

Kaj ga povzroča? APS je avtoimunska bolezen, kar pomeni, da jo sproži lasten imunski sistem, ki napada določene dele telesa in povzroči značilne simptome.
Imunski sistem ljudi z APS proizvaja škodljiva protitelesa imenovana antifosfolipidna protitelesa (aPL). Ta protitelesa vplivajo na krvne celice in na celice sten krvnih žil tako, da kri postane »lepljiva« in zato se možnost nastanka krvnih strdkov zelo poveča. Nastanek strdkov v žilah imenujemo tromboza. Pri nosečnicah aPL lahko prizadene maternico in placento (posteljico) in sicer tako, da zamaši žile in povzroči počasnejšo rast otroka ter poviša verjetnost spontanega splava.
So pa še drugi dejavniki, ki pri APS še povečajo verjetnost za nastanek strdkov:
  • kajenje,
  • mirovanje (npr. tromboze, ki se pojavijo po dolgih poletih z letalom),
  • kontracepcijske tablete,
  • genski dejavniki.

Kako se diagnosticira? Diagnoza se postavi iz klinične zgodovine krvnih strdkov in/ali spontane prekinitve nosečnosti, potrdi pa se z enim ali večimi posebnimi krvnimi testi:
  • antikardiolipinski test,
  • lupusni antikoagolantni test,
  • anti-beta-2-glikoproteinski I test.
Čeprav vsi testi merijo približno isto stvar (antifosfolipidna prostitelesa), bo približno 20% ljudi z APS imelo negativne rezultate pri enem ali drugem testu, kar pomeni, da če se opravi zgolj en sam test lahko diagnozo zgrešimo. Diagnoza se postavi, če se pojavi krvni strdek ali pa je prišlo do spontanega splava in, če je bil rezultat testa pozitiven v dveh primerih, ki sta časovno najmanj 12 tednov narazen.

Kakšno zdravljenje je na razpolago? Antifosfolipidni sindrom zdravimo tao, da nadzorujemo njegove posledice, najpogosteje z zdravili, ki redčijo kri.
  • Če imate antifosfolipidna protitelesa, niste pa do sedaj imeli nobenih znakov strdkov, boste najverjetneje dobili nizko dozo aspirina.
  • Če imate antifosfolipidni sindrom in pojav strdkov, boste najverjetneje za redčenje krvi dobili varfarin (aktivna substanca v zdravilih Marivarin oz. Marevan), za preprečitev nastanka krvnih strdkov.
  • Če ste že imeli spontane splave, niste pa imeli potrjenih krvnih strdkov, boste med nosečnostjo najverjetneje dobili predpisano nizko dozo aspirina, za preprečitev ponovnega splava. Morda boste ob tem dobili še injekcije heparina. Po porodu vam bodo najverjetneje svetovali nadaljevanje jemanja nizke doze aspirina za preprečevanje nastanka krvnih strdkov.
  • Če ste utrpeli oboje, spontani splav in imate krvne strdke, boste dobili varfarin za čas ko niste noseči, med nosečnostjo pa heparin in nizko dozo aspirina.


KAJ JE ANTIFOSFOLIPIDNI SINDROM (APS)


Antifosfolipidni sindrom označen najpogosteje kot APS (antiphospholipide syndrome), poznamo včasih tudi kot sindrom »lepljive krvi« ali Huges-ov sindrom, po zdravniku ki je bolezen odkril in raziskoval v začetku 1980-ih. APS lahko povzroči nastanek krvnih strdkov v arterijah in venah, je pa tudi eden pogostejših vzrokov za ponavljajoče spontane splave. Je tudi eden najpogostejših vzrokov za kap pri mlajših ljudeh. Ocenjuje se, da ima eden od petih bolnikov s kapjo pred 40 letom APS.

APS prizadene vse starostne skupine, vendar je najbolj običajen med 20 in 50 letom. Najprej so ga potrdili pri pacientih z lupusom (sistemski lupus eritematozus), šele kasneje pa se je pokazalo, da ga najdemo tudi pri ljudeh, ki nimajo lupusa ali kakršnekoli druge bolezni. APS, ki se pojavi samostojno, imenujemo primarni antifosfolipidni sindrom.

Razširjenost APS v celotni populaciji je 2-4%. Med bolniki z APS ima več kot polovica (50%) primarni APS. Pri bolnikih z lupusom pa se pri približno 30% razvije tudi APS.

KAKŠNI SO SIMPTOMI ANTIFOSFOLIPIDNEGA SINDROMA (APS)?


Dve osnovni težavi, ki jih APS povzroča, sta nastanek krvnih strdkov in težave med nosečnostjo, predvsem ponavljajoči se spontani splavi.

Krvni strdki lahko nastanejo:
  • v venah, kar povzroča bolečine in otekline, predvsem na področju meč (globoka venska tromboza) in kar lahko, če se delček strdka odtrga in potuje v pljuča, povzroči pljučno embolijo.
  • V arterijah, kar povzroča povišan krvni tlak in možnost kapi.
  • V možganih, kar lahko povzroča izgubo spomina, migrene, pozabljivost, nejasen govor, krče in težave z vidom.

Med nosečnostjo lahko APS povzroča ponavljajoče spontane splave, ki se lahko zgodijo kadarkoli v času nosečnosti, vendar so najpogostejši med 3 in 6 mesecem. APS lahko povzroča tudi druge težave med nosečnostjo, kot so povišan krvni tlak (preeklampsija), nizka porodna teža novorojenčka in prezgodnji porod. APS je sedaj spoznan za enega najpomembnejših vzrokov za spontani splav, ki ga lahko zdravimo.

Druge težave, ki so včasih povezane z APS so:
  • težave s srcem: srčne zaklopke se lahko odebelijo in prenehajo delovati ali pa se zaradi odebelitve sten zožijo arterije, kar vodi v angino pektoris.
  • Težave z ledvicami: APS povzroča oženje krvnih žil, tudi tistih v ledvicah, kar vodi v povišan krvni tlak.
  • Neplodnost: testiranje na antifosfolipidne antigene postaja rutina v klinikah, ki zdravijo neplodnost.
  • Težave s kožo: pri nekaterih se razvije lisast izpuščaj pogosto na kolenih ali rokah in zapestjih, ki ima značilen čipkast (mrežast) vzorec, poznan kot livedo reticularis.
  • Zmanjšano število krvnih ploščic (trombocitopenija): trombociti so majhne celice v krvi, ki sodelujejo pri strjevanju krvi. Nekatere osebe z APS imajo zelo majhno število trombocitov. Običajno zaradi tega ni posebnih simptomov, vendar pa se pri teh osebah prej pojavijo modrice, ki so tudi izrazitejše, prihaja pa lahko tudi do nenavadnega ali močnega krvavenja.

Zelo redko lahko APS povzroči strdke v tankih krvnih žilah naenkrat na večih mestih v telesu, kar povzroči hkratne poškodbe na večih organih in resno bolezen. To se imenuje katastrofalen APS in je zelo redek. Predvideva se, da ga lahko sproži infekcija, poškodba, zdravila ali operacija. V takih primerih je potrebno imeti hiter dostop do revmatologa ali hematologa.

KDO DOBI ANTIFOSFOLIPIDNI SINDROM (APS)?


Vsa starostna obdobja so lahko prizadeta od otrok do starostnikov, vendar pa najpogosteje obolevajo osebe med 20 in 50 letom. Zdi se da obolevajo ženske pogosteje kot moški predvsem zaradi učinka APS na nosečnost.

KAJ POVZROČA ANTIFOSFOLIPIDNI SINDROM (APS)?


Antifosfolipidni sindrom je avtoimunska bolezen, kar pomeni, da jo povzroča lasten imunski sistem, ki napada določene dele telesa. Če imate APS vaše imunski sistem proizvaja škodljiva protitelesa, ki jih imenujemo antifosfolipidna protitelesa (aPL). Ta protitelesa v vašem telesu napadajo beljakovine vezane na maščobe. Najpomembnejša beljakovina med temi se imenuje beta-2-glikoprotein I. Ko se aPL protitelo veže na to beljakovino tvori strukturo imenovano aPL-beta-2-glikoprotein I. Ta struktura se veže na maščobo (fosfolipide), ki jo najdemo na zunanji strani celic v krvi in v steni krvnih žil. Te celice se zato spremenijo do te mere, da kri postane »lepljiva« in verjetnost nastanka strdka se zelo poveča. Pri nosečnici aPL lahko vpliva tudi na celice maternice in posteljice, kar povzroči, da otrok raste počasneje in hkrati poveča verjetnost nastanka spontanega splava.

Čeprav imajo osebe z APS večjo verjetnost tromboze (nastanka strdkov) kot drugi, to še ne pomeni, da se pri njih tvorijo krvni strdki ves čas. V bistvu lahko preteče precej let preden pride do kakšnega strdka. Verjetnost nastanka se lahko zmanjša z določenimi zdravili in z zmanjšanjem ali nadziranjem drugih dejavnikov, ki lahko povzročijo nastanek krvnih strdkov, kot so:
  • kajenje,
  • biti dalj časa pri miru (npr. tromboze po dolgem poletu z letalom ali po dolgem ležanju zaradi bolezni ali nosečnosti),
  • kontracepcijske tablete,
  • genetski dejavniki (če se v družini pojavljajo dejavniki kot so: krvni strdki, spontani splavi, druge avtoimune bolezni, težave s ščitnico,..)

Občasno se tromboza pojavi med infekcijo, kot na primer pri vnetem grlu, vendar pa se za večino oseb tromboza pojavi nenadno, brez razloga.


KAKŠNI SO IZGLEDI?


Številne osebe z APS se počutijo dobro in nimajo nobenih simptomov. Zato je osnovni izziv zdravljenja, kako zagotoviti dobro počutje in hkrati preprečiti trombozo ali spontani splav. To lahko zagotovimo z zgodnjim odkritjem bolezni in pravilno kombinacijo zdravil. Ker se ta zdravila jemljejo predvsem za preprečevanje nastanka zdravstvenih težav in manj za zdravljenje simptomov potem ko so se pojavili, pomeni da boste morali jesti zdravila veliko let brez da bi se pojavili kakršnikoli simptomi. Ta zdravila imajo tudi stranske učinke in je zato zelo pomembno presoditi pravilno ravnovesje med tveganjem pred posledicami APS in tveganjem zaradi stranskih učinkov.

Če povzamemo, obeti za večino bolnikov z APS so dobri, vendar je pomembno uporabljati pravilna zdravila in se zavedati stranskih učinkov.

KAKO DIAGNOSTICIRAMO ANTIFOSFOLIPIDNI SINDROM (APS)?


Antifosfolipidni sindrom lahko spoznamo le, če imate pozitiven krvni test (glejte v nadaljevanju) in če ste utrpeli bodisi trombozo ali spontani splav. Vse več oseb, ki so imele trombozo ali spontani splav se testira na APS. Če ste utrpeli katerokoli od teh težav, predvsem če se je pojavila večkrat, je dobro, da se z osebnim zdravnikom pogovorite ali bi bilo potrebno narediti dodatne krvne teste. Glede na rezultat, vas bo osebni zdravnik morda napotil k specialistu. Kateri specialisti se ukvarjajo s to boleznijo je odvisno od bolnišnice, običajno so to revmatologi ali hematologi.

Kateri testi obstajajo?
Obstajajo trije glavni krvni testi za diagnosticiranje APS in sicer:
  • antikardiolipinski test,
  • lupusni antikoagolantni test,
  • anti-beta-2-glikoproteinski I test.
Vsi trije testi ugotavljajo ali so v krvi prisotna antifosfolipidna protitelesa (aPL). Rezultat lupusnega antikoagolantnega testa je bodisi pozitiven ali negativen, medtem ko pa se pri drugih dveh, rezultat prikaže s številko. Višja kot je številka, več aPL protiteles ima oseba v krvi. Čeprav vsi trije testi merijo prisotnost aPL protiteles, to počno na različne načine , tako da ima okrog 20% testiranih oseb z APS negativni rezultat pri enem ali drugem testu. To pomeni, da če je opravljen le en test, lahko zgrešimo postavitev pravilne diagnoze. Testi se ponavadi ponovijo po 6-8 tednih, ker se nivo aPL protiteles spreminja in je lahko povišan tudi zaradi infekcije. Če ste imeli en test pozitiven in kmalu zatem na ponovnem testiranju negativnega, najverjetneje APS-a nimate.

Povišano število protiteles (višje vrednosti pri antikardiolipinskem ali anti-beta-2-glikoproteinski I testu) kaže na večjo verjetnost nastanka krvnih strdkov in drugih simptomov. Na povišano nevarnost kaže tudi, če ste pozitivni pri več kot enem testu.

Test na aPL je bil večkrat pozitiven. Ali to pomeni, da imam antifosfolipidni sindrom?
Ne, to še ne pomeni, da imate ali pa da boste zagotovo dobili APS. V bistvu številni, ki imajo lupus in jih rutinsko testirajo z lupusnim antikoagolatnim testom, so v 20-30% pozitivni na aPL. Za osebe, ki imajo protitelesa, niso pa nikdar imeli primera krvnih strdkov ali spontanega splava, ne pravimo, da imajo antifosfolipidni sindrom. To so aPL pozitivne osebe brez simptomov in zdravniki se nato odločijo ali imajo visoko ali nizko verjetnost, da bodo v bodoče dobili APS. Ni popolnoma jasnega načina za to odločitev, vendar pa obstajajo dejavniki, ki pomagajo pri presoji:
  • kako visok je nivo aPL protiteles,
  • ali obstajajo drugi dejavniki tveganja za trombozo,
  • ali obstajajo drugi tipični simptomi značilni za APS (npr. migrena).

Ali me z lupusnim testom testirajo, če imam lupus?
Ne. Pomembno je vedeti, da lupusni antigoagolantni test ni test za lupus. Ljudje običajno skrbi, da pozitivni rezultat pri tem testu pomeni da imajo lupus. To ne drži. Test je dobil tako ime zato, ker so ga najprej uporabljali pri osebah z že potrjenim lupusom. Danes vemo, da so osebe z lupusom lahko pri tem testu negativne in večina, ki ima ta test pozitiven, lupusa nima. Da bo popolnoma jasno, če ste pri lupusnem antikoagolantnem testu pozitivni, še ne pomeni da imate lupus, pomeni pa, da morda lahko imate APS.

KAKŠNO JE ZDRAVLJENJE ANTIFOSFOLIPIDNEGA SINDROMA (APS)?


Zdravila
Danes APS-a še ne moremo ozdraviti, lahko pa kontroliramo njegove posledice. Na primer zdravljenje z antikoagulantnimi (redčenje krvi) zdravili lahko prepreči tako nastanek krvnih strdkov kot tudi spontani splav. Najpogosteje uporabljena zdravila so aspirin, varfarin in heparin.

Če imate aPL protitelesa, vendar niste imeli primera nastanka krvnih strdkov, vam bo zdravnik najverjetneje predpisal nizko dnevno dozo aspirina (75-100mg). To sicer še ni garancija, da ne bo prišlo do krvnih strdkov, bo pa kri zagotovo manj «lepljiva«. Če imate še druge faktorje, ki dvigajo verjetnost nastanka krvnih strdkov, na primer pojav strdkov v družini ali pa vas mučijo tipični APS simptomi, kot so na primer migrena ali livedo reticularis (kožni izpuščaji), vam bo zdravnik namesto aspirina predpisal varfarin. Zelo pomembno je, da na vsak način skušate zmanjšati dodatne dejavnike, ki povečujejo tveganje (glejte odstavek Samopomoč in vsakodnevno življenje).

Če imate aPL protitelesa in ste že imeli primere nastanka krvnih strdkov, vam bo zdravnik najverjetneje predpisal varfarin (Marivarin oz.Marevan), za preprečitev nastajanja nadaljnjih strdkov. Varfarin jemljemo oralno (skozi usta). V antikoagulantni ambulanti boste imeli redno testiranje krvi, ki bo pokazalo učinek zdravila in primerno vsakršnemu testu se vam bo prilagodila doza. Ti testi se največkrat naredijo s krvjo odvzeto iz prsta, ali pa se za laboratorijsko testiranje kri odvzame iz vene. Najbolj nevaren stranski učinek terapije z varfarinom je krvavitev, zato mora biti doziranje strogo nadzorovano.
Na učinek varfarina lahko močno vplivajo številna druga zdravila in tudi hrana (npr, sok grenivke) zato je potrebno med terapijo paziti in se podučiti, kako in katera zdravila ter katera hrana pospešuje oziroma zmanjšuje učinek varfarina.

Če ste imeli več spontanih splavov, niste pa imeli primera nastanka krvnih strdkov, je potrebno vzeti v obzir dve stvari – zdravljenje med nosečnostjo, da preprečimo ponovni splav in zdravljenje izven nosečnosti, da preprečimo nastanek krvnih strdkov. Med nosečnostjo običajno zdravimo z nizko dozo aspirina, čeprav je pri nosečnicah pogosto zdravljenje dopolnjeno z dnevno injekcijo heparina, predvsem pri tistih, ki so že imele splav v srednji ali pozni nosečnosti ali pa so prisotne še druge težave kot na primer preeklampsija (povišan krvni tlak). Dobro je, da vašo nosečnost ob vašem ginekologu, spremljajo še v porodnišnici, kjer imajo izkušnje z APS. Večina strokovnjakov za APS (revmatologi ali hematologi) imajo povezave s porodnišnicami, zato je v primeru, ko želite zanositi, dobro vprašati o možnostih pregleda in nasvetov tudi s strani porodnišnice.
Če ste imeli spontane splave in imate APS, imate zato tudi veliko tveganje za nastanek krvnih strdkov, tako da vam bodo najverjetneje svetovali jemanje nizkih doz aspirina tudi po porodu.

Če jemljete varfarin in ste zanosili, vam bodo najverjetneje menjali zdravilo na heparin. To pa zato, ker je varfarin potencialno nevaren za otroka.
Kljub zdravljenju pa lahko včasih proti koncu nosečnosti pride do zapletov. Vendar pa napredek pri razumevanju in zdravljenju antifosfolipidnega sindroma vodi k bistveno večjemu številu uspešnih nosečnosti, pri ženskah s tem sindromom. Z rednim in podrobnim spremljanjem nosečnosti ima vaš otrok sedaj zelo dobre možnosti, da bo z njim vse v redu in da ne bo imel nikakršnih dolgoročnih posledic.




Prikaz 1: vzroki za ponavljajoče spontane splave




SAMOPOMOČ IN VSAKODNEVNO ŽIVLJENJE


Telesna aktivnost
Čeprav ni posebnih fizičnih vaj za pomoč pri APS, vam bo redna telesna aktivnost pomagala vzdrževati kondicijo in zdravo srce.

Dieta in prehrana
Omenja se, da bi naj povišanje vnosa esencialnih maščobnih kislin, predvsem omega 3 maščobnih kislin iz ribjega olja, pomagalo znižati nevarnost za nastanek tromboze (krvnih strdkov). Vendar pa do sedaj ne obstaja noben klinični test, ki bi to trditev potrdil. Poleg tega ribje olje vsebuje večje količine vitamina A, ki lahko ima med nosečnostjo škodljiv vpliv, zato ne priporočamo vnosa večjih količin ribjega olja, če ste se odločili za zanositev.
Zdrava, raznovrstna in uravnotežena prehrana je pomembna za vaše splošno zdravje in lahko prepreči nastajanje krvnih strdkov. Poskrbeti je potrebno tudi za zdravo telesno težo in prenehati s kajenjem.
Do sedaj nobeno komplementarno zdravljenje ni pokazalo učinkov, ki bi pomagali pri APS.

Zmanjšanje lastnega tveganja na nastanek krvnih strdkov
Nekaj stvari, ki lahko pomagajo pri preprečevanju nastanka krvnih strdkov:
  • ne kadite – kajenje povečuje verjetnost nastanka krvnih strdkov,
  • dobro premislite, katero vrsto kontracepcije boste uporabljali in se o tem posvetujte z zdravnikom, saj nekatere kontracepcijske tablete povečujejo nastanek krvnih strdkov,
  • če razmišljate o hormonski terapiji po menopavzi, lahko le ta poveča verjetnost nastanka krvnih strdkov, zato se o tem posvetujete z zdravnikom,
  • če boste morali dalj časa na enem mestu biti pri miru (na primer pri dolgih poletih z letalom), že vnaprej razmislite o morebitnih ukrepih. Morda je možno, da dobite sedež z dovolj prostora, kjer lahko noge pretegnete, nekateri pa med poleti nosijo tudi elastične nogavice za preprečitev nastajanja krvnih strdkov. Vprašajte zdravnika ali je to primerno za vas.


Samopomoč pri APS
Zelo pomembno je, da razumete značilnosti antifosfolipidnega sindroma in s tem tudi kdaj je potrebno vprašati za pomoč. Dobro je da imate dostop do lokalnega specialista za APS, ki vam bo lahko sproti svetoval.
Če jemljete zdravila kot je varfarin, pazite na poškodbe in udarce, ker je nastanek modric lahko bolj izrazit.
Če ste noseči je pomemben reden obisk pri ginekologu in po možnosti tudi na kliniki za ginekologijo in perinatologijo.

RAZISKAVE IN NOVA SPOZNANJA


Številne delovne skupine po vsem svetu se ukvarjajo z raziskavami APS. Skušajo se najti odgovori na naslednja vprašanja:
  • ali lahko razvijemo boljše metode krvnih testov s katerimi bi lažje predvidevali ali se bodo pri osebah s povišanim nivojem aPL protiteles pojavili krvni strdki in ali bo morda prišlo do spontanega splava. To bo omogočilo lažje in bolj natančno odločanje o tem, kdo potrebuje zdravljenje z varfarinom in za kako dolgo.
  • Ali lahko razvijemo nova zdravila s katerimi bi lahko blokirali vpliv aPL protiteles na celice. Išče se zdravilo, ki bo enako učinkovito kot varfarin ali heparin, vendar z manj stranskimi učinki.
  • Ali lahko natančneje ugotovimo kako aPL vliva na celice in s tem na nastanek krvni strdkov ali spontanega splava. S tem bomo lahko razvili nove metode zdravljenja.


SLOVAR:
Angina pektoris – hude bolečine v prsnem predelu z občutkom dušenja ali stiskanja pod prsnico. Nastane, ko srčna mišica ne dobi dovolj kisika.

Anti-beta-2-glikoproteinski 1 test – krvni test namenjen ugotavljanju APS. Ta test meri količino protiteles proti anti-beta-2-glikoproteinu I v krvi.

Antikardiolipinski test – Krvni test za ugotavljanje APS. Ta test meri količino antifosfolipidnih protiteles v krvi.

Antifosfolipidna protitelesa (aPL) –  Protitelesa, ki napadajo beljakovine v fosfolipidih. Ker protitelesa napadajo lastne celice, namesto bakterij, se imenujejo tudi avtoprotitelesa.

Avtoimunska bolezen – Nepravilnost v mehanizmu telesne obrambe (imunskega sistema), kjer protitelesa in druge komponente imunskega sistema napadajo lastna tkiva.

Beta-2-glikoprotein I – Protein prisoten v krvi, ki se veže na fosfolipide na stenah krvnih žil. Če se najprej povežeta aPL protitelo in Beta-2-glikoprotein I in se nato skupaj vežeta na fosfolipid celične stene, to v celici povzroči spremembe, ki vodijo v nastanek krvnih strdkov.

Fosfolipid – vrsta maščobe, ki jo najdemo povsod v telesu, predvsem pa na zunanji celični steni oziroma membrani.

Globoka venska tromboza – krvni strdek, ki nastane običajno v globlje ležečih na spodnjih udih in v predelu medenice.

Hematolog – zdravnik specialist za bolezni krvi.

Heparin – injekcije za zmanjšanje nastajanja krvnih strdkov (redčenje krvi).

Imunski sistem – tkiva, ki telesu omogočajo obrambo pred infekcijami. Vključujejo priželjc ali timus (žlezo, ki leži za prsnico), kostni mozeg in bezgavke.

Livedo retikularis – izpuščaj, ki se pojavi pri APS. Izgleda kot madež največkrat na kolenih in zapestjih. Ime je dobil zaradi mrežastega oz. čipkastega izgleda.

Lupus – kratko ime za sistemski lupus eritematozus, ki je pogosto povezan z ASP.

Lupusni antikoagulantni test – krvni test s katerim določamo APS. Meri učinek antifosfolipidnih protiteles na čas strjevanja krvi. To ni test za potrjevanje lupusa.

Obstetrik – zdravnik specialist porodničar, ki pomaga ženskam z medicinskimi težavami med nosečnostjo.

Placenta – ali posteljica je organ v maternici, ki dovaja hranila za otroka. Po rojstvu otroka se izloči.

Pljučna embolija – zapora pljučnih arterij, ki jo običajno povzroči odtrgan delček krvnega strdka iz ven na nogah ali medenice.

Preeklampsija – običajno se pojavi v drugi polovici nosečnosti, in povzroča tri težave: povišan krvni tlak, proteini v urinu (proteinurija) in zadrževanje vode. Preeklampsija se bolj pogosto pojavi pri prvi nosečnosti in APS-u.

Protitelo – naravna molekula, ki jo proizvede telo, za borbo proti infekcijam.

Revmatolog – zdravnik specialist za bolezni sklepov, kosti in mišic. Zdravijo avtoimunske bolezni in običajno tudi APS.

Tromboza – krvni strdek, ki lahko nastane v arteriji ali veni.

Varfarin – zdravilo za preprečevanje nastajanja ali večanja krvnih strdkov. Deluje tako da kri redči, jo naredi manj »lepljivo« in znižuje sposobnost strjevanja.



Viri:
1. Arthritis Research UK, Antiphospholipid syndrome (APS), Chesterfield, 2011
2. Dr. Graham Huges: Huges Syndrome: A Patient's Guide, Springer-Verlag London, 2001
3. Dr. Munther A. Khamashta: Huges Syndrome: Antiphospholipid Syndrome (textbook), Springer-Verlag London, 2000

Prijava na E-novice!
Naročite se na brezplačne članke, nasvete, obvestila o akcijah in novih izdelkih.
Vprašajte farmacevta!
Imate vprašanje o hujšanju, prehrani
ali fitnesu?

Postavite vprašanja farmacevtu...
RAPID SSL
Garancija varnega nakupa. Vaša varnost nam pomeni zelo veliko in iz tega razloga vam zagotavljamo varen nakup.


Za več informacij pokličite
brezplačno številko
(od 10.00 do 15.00 ure)